Noken lov na meduzi (izgubeno pismo)

Koga se deli noktta od mrakot,

a toj uporno ja pritisnal negovata glava 

do nejzinata utroba,

jas te budam.

Izgoreni lepcinja na masa

i Sok od portokal 

ne sme vo bolnica-

Te lecam so miris od algi.

Tugi alishta oblekuvas

I izleguvas

Te sledam ko duh

Tamu kade sto camecot go krades -

te srekavam

Vo Noken lov na meduzi 

Zvezdi skrieni na dnoto

itash da pobarash.

Vo shishe ti go staviv

ova pismo 

napishano na bambus

dodeka burata 

pesok siten mi naveva vo ochite 

Preblizo si 
 da ne go primetam

 pogledot bez pricina 

vo mojata praznina

Premalku mi treba

da se izgubam 
vo lavirintot 
na beznachajnite
simboli nacrtani
vo zamaglenite prozorci 
na tvoite ochi...

Teches, 
bes da imas idea za procesot….

Vo mene istekuvas.

I’m to close not to notice your look without a reason in my emptiness,

I need just a second to capture it and run away with it…

You are floating without any idea about the process,

In me, you are flowing out…. 

Hopes

How to find my way Home

when I no longer know names,

adresses, streets and cities...

How to find a place to rest 

when restful are my eyes, 

tireless is my soul, 

hungry my dream-appetite,

fearless-my sanity! 

Nowhere do I feel safer 

than in Your shadow...

yet,

You sold your shadow 

to the first gypsy that sang your song 

and trade this madness 

for a solitude

 I no longer know 

do I carry a body of love

or body of hopes

or

do I carry a body of an old me
trapped in this naive smile
of an unborn baby
swimming in the paradise
of the Mother's Womb 

Megu mravki i luge

pobarav 

Megu lisjata esenski i pupkite martovski

pobarav

megu zrncata pesochni, solni, i kristalni

ne najdov 

nisto pochisto od tebe.

Proletta me predupredi 

deka i ovaa sezona ke bide isto, 

trevite mi shepnaa pokraj patot

deka zaludno baram....

zaludno senkata tvoja ja baram 

pomegu formite 

koi ti gi nacrta. 

Ej, svetlino shto me budis sekoj den 

sto doagas i vo nokite da me potsetis

deka se e iluzija

natochi mi chasha od tvoeto vino

da me opie, 

i da me ostavi vo deliriumot na Majata 

vo koja zivee tvojata kreacija

za da ne kopneam 

za sredbata so tebe 

Megu mravki chekoram 

a gi gledam kako ptica

so penzionirani krilja 

za let
ne zatoa sto ne mozam,
a za da ne im chinam senka
na onie koi ti gi vozljubi